Pelji me domov – Jesús Carrasco

Avtor knjige Jesús Carrasco je španski avtor, rojen 1972. Do sedaj napisal 2 romana, ki sta prevedena tudi v slovenščino in sicer: Na prostem (2013) in Zemlja po kateri stopamo (2016), je prejel nagrado Evropske unije za književnost. Vsa tri dela je v slovenščino prevedla Urška Zabukovec.

Roman z naslovom Pelji me domov je družbeni roman, dogajanje je postavljeno v leto 2010. Spremljamo zgodbo glavnega protagonista Juana in skrb za ostarelo mater, ki je ravno ostala brez soproga. Juhanin oče nenadno umre po hudi bolezni zato, ker je leta vdihaval azbest, kasneje pa leta in leta prah žagovine, saj se je dolga leta ukvarjal tudi z mizarstvom. Po očetovi smrti je Juan podedoval njegovo delavnico za izdelovanje vrat in vse kar paše zraven. Juan je že 4 leta na Škotskem, kjer dela v drevesnici, po izobrazbi je gozdar. Tako se ob klicu sestre Isabel, da je oče umrl vrne domov v lastno vas. V času njegovega bivanja na Škotskem v Edinburgu ga je sestra večkrat klicala a ji ni vračal klice. Sestra Isabel mu naznani, da ne more več skrbeti za mamo, saj se bo s svojo družino za 1 leto preselila v Ameriko, ker raziskujejo zdravilo za neko bolezen.

Spremljamo Juhanovo osebno rast, sprva je v nastali situaciji izgubljen, ne zaveda se resnosti stanja matere, ki ji Alzheimerjeva bolezen precej oteži življenje. Še njegov prijatelj je opazil njegovo nedoraslost in mu je svetoval naj se prizemlji.

V zgodbi ni podrobno predstavljeno kakšen odnos so imeli znotraj družine. Še najbolj zaobjame z metaforo o prahu.

»Če neki predmet držiš meter nad tlemi in ga spustiš, bo padel. Če pustimo času, da teče, in med tem ničesar ne premikamo ali prestavljamo, se tudi prah usede. Ne vemo kaj je prej, a je. Odlaga se na ravnih, pa tudi na poševnih površinah. Na kuhinjskih napah se meša z maščobo in oblikuje z nekakšno gosto zmes, ki se spremeni v skorjo. Metaforično rečeno pa prah seda tudi v tišino. Med njim in njegovim očetom so kile prahu. Prah je tudi v prostoru med njim in materjo, nekoliko manj ga je med njim in njegovo sestro.« (str. 19)

Knjiga nam vzbudi empatičnost in dojemljivost do starejših ljudi in družine.

Irena Rebov 

30. 9. 2024

Muzej nedolžnosti – Orhan Pamuk

V delu turškega avtorja Orhana Pamuka sledimo ljubezenski zgodbi protagonista Kemala in njegovi daljni sorodnici Füsun. Skozi dobršen del zgodbe spremljamo Kemalovo trpljenje, zaradi neuslišane ljubezni, ki že meji na obsesijo. Na začetku njune zgodbe še izvemo kakšne občutke goji Füsun do Kemala, kasneje avtor več ne opisuje njenih občutkov do Kemala. Moje osebno mnenje je, da ali ti bo Kemal všeč oziroma boš na njegovi strani, ali pa ti ne bo in ga boš označil kot za zelo sebično osebo.

Roman zelo dobro oriše takratno visoko turško buržoazijo. Dogajanje je postavljeno v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja. Zanimivo, kako je Turčija ves čas razpeta med vzhodom in zahodom. Večkrat omenja, da se zgledujejo po zahodu.

Druga tematika, ki je izpostavljena v romanu je dejanski Muzej nedolžnosti, ki obstaja tudi v realnem svetu in ne samo v fikciji. Vsak predmet, ki ga Kamal shrani v svoj muzej ima posebno vrednost zanj. Dopolni ga z opisom kdaj, kako je  Füsun določeni predmet uporabila. Na primer cigaretni ogorek ima posebej zanimiv opis. Kamal opiše kako je Füsun ugašala cigareto na več različnih načinov, odvisno od razpoloženja. Posebna knjiga, vredna branja!

Irena Rebov

Anomalija – Hervé Le Tellier

Na tokratnem srečanju smo se pogovarjali o knjigi Anomalija, ki je prejela prestižno Goncourtovo nagrado leta 2022. Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da pomeni anomalija odstopanje od pravil, nepravilnost, izjemnost. Tako bi lahko označili roman francoskega avtorja Herve Le Tellier. Zgodba je sprva spisana kot kriminalni roman, kasneje se prevesi v znanstveno fantastičen roman, na koncu pa  bralec že prične razmišljati o etičnem vidiku prebranega. Zgodba ti vzbudi razmišljanje kako bi bilo, če bi se ta nenavadni pojav res zgodil tebi. Spremljamo zgodbe 11 glavnih junakov, ki se jim življenje v trenutku spremeni, ko se vsak izmed njih podvoji. Vsi so potniki leta, doživijo nesrečo in preživijo, toda vsa posadka dobi svojega dvojnika. Kaj bi storil, če bi imel poleg sebe še enega enakega ti?! Priporočam v branje vsem, ki niso ljubitelji žanra znanstvene fantastike, a bi si želeli prebrati kakšno tovrstno literaturo.

Irena Rebov  

Osem gorà – Paolo Cognetti

Udeleženci bralne skupine smo prebrali knjigo z naslovom Osem gorà, avtorja Paola Cognettija. V romanu spremljamo življenjsko zgodbo dveh protagonistov. Njuno prijateljstvo se začne in konča v gorski vasici Grana, ob vznožju gore Monte Rosa. Mestni deček iz Milana, po  imenu Piero, preživlja poletja v Grani, saj imata njegova starša rada gore. Piero se spoprijatelji z Brunom, dečkom, ki je odraščal v vasici Grana in ni nikoli živel drugje kot v visokogorju. Skozi leta se njuno prijateljstvo poglobi in čeprav se vmes nekaj let ne vidita, se ob ponovnem srečanju pogovarjata, kot da se nista nikoli razšla. Pierov oče umre in Piero podeduje zemljo, kjer na očetovo željo skupaj z Brunom zgradita manjšo brunarico. Ko sta gradila brunarico, se je njuno prijateljstvo še poglobilo. Oba glavna junaka imata težave v odnosu z očetom. V zgodbi spremljamo Pierov odnos z očetom in njegovo katarzo. Celotno dogajanje se večinoma odvija v visokogorju, avtor veliko opisuje visokogorje in pohodništvo. Kakšen odnos imata glavni junak Piero in njegov oče, izvemo skozi opisovanje pohodov, ki jih opisuje Piero.

Naj omenim, da so po knjižni predlogi, leta 2022 posneli tudi film z istoimenskim izvirnim naslovom Le otto montagne, ki je prejel nagrado žirije na festivalu Cannes.

Irena Rebov

Nekaj (nepovezanih) misli o knjigi Osem gorà

Mnenje o knjigi je zapisal Ivo Kljenak:

Čeprav me samo ozadje knjige (se pravi, gore) ne zanima, je bila knjiga zanimiva za branje. To potrjuje, da je pri leposlovju način, kako je knjiga napisana, bolj pomembno kot to, o čem piše.

Po moji oceni je vsebina romana približno enako razdeljena na gore in naravo (skozi opise katerih pripovedovalec Piero vsekakor uspešno posreduje svoje občutke do tega okolja) in na opis drugih osebnosti in odnosom z njimi.

Časovna zgradba romana mi je bila všeč: zgodnja najstniška leta, mladostna leta, zgodnja zrela leta, Pierova in Brunova zrela leta in preskoki od enega obdobja do naslednjega.

Pomanjkljivost romana se mi zdi dokaj “šibek” opis oseb. Namreč, v romanu poleg pripovedovalca Piera nastopajo sledeče (glavne) osebe: Bruno, Pierov oče, Pierova mama in Pierova nekdanja ljubezen Lara, ki postane Brunova “partnerka”. Moj občutek je, da te osebe spoznamo premalo. Pravzaprav najbolj spoznamo očeta (skozi opise njegovega obnašanja); vendar se mi vseeno zdi, da še vedno nekaj manjka (ali pa je to namenoma tako, da je na ta način upodobljena očetova skrivnostnost). Bruna spoznamo precej, prek tega, kar počne, kako se obnaša in kaj vsake toliko časa pove; vendar njegova globoka osebnost še vedno ostane uganka (sam ne sprejemam, da so t. i. “preprosti” ljudje zares preprosti). Mama je prav tako opisana, vendar jo spoznamo še manj kot očeta; in Laro še manj.

Sicer tudi pripovedovalca Piera ne spoznamo preveč podrobno, vendar se mi to ne zdi tako pomanjkljivo, ker v knjigah, napisanih v prvi osebi, pripovedovalci itak opisujejo predvsem ostale ter njihov odnos z njimi.

Roman se ne konča s srečnim koncem: Brunu in Lari posel propade in (posledično tudi zaradi tega) Bruno se razide z Laro (in na koncu romana je Brunov konec še bolj tragičen). Pri razhodu z Laro Bruna ne prizadene preveč, da bo izgubil stik s hčerko, kar se mi prav tako zdi pomanjkljivost romana.

Pri opisu Brunovega in Larinega posla sem se nehote vprašal, ali avtor mogoče ne opisuje nekaj, kar danes (v ekonomskem smislu) ni več realno: preživeti z zelo “elementarnim” načinom pridelave hrane. Vendar pa se na koncu stvari (poslovno) vseeno izidejo tako, kot je bilo za pričakovati (kot sem že omenil).

Marsikatera bralka/bralec je ob branju verjetno začela razmišljati, da Bruno želi živeti tako, kot so živeli “v starih časih” (čeprav je sam realen in se zaveda, da potrebuje tudi moderne dosežke), in da je tako tudi prav, tako bi morali živeti še naprej. Na osnovi branja te knjige lahko nekdo dobi prav idilično podobo takega življenja in pozabi, da so v tistih časih ljudje pogosto bili lačni, da jih je pozimi zeblo, da je že vsaka bolezen pomenila veliko trpljenje in še kaj bi se našlo.

Za konec: če imate radi gore, knjigo vsekakor preberite; če pa vam gore niso blizu lahko knjiga v vas spodbudi radovednost do tega okolja.

 Ivo Kljenak

Na tokratnem srečanju s člani bralne skupine Reaktor smo se pogovorili o prebrani knjigi slovenske avtorice Suzane Zagorc, z naslovom Ne me silit, da ti lažem. V zgodbi spremljamo dve protagonistki Iris in Karmen, ki si ob skupnih kosilih med službo izmenjujeta novosti v svojih življenjih. Obe sta uspešni v poslovnem svetu, obe imata otroke in družino, toda v zakonski zvezi obema škripa. Beseda škripa je tu precej mili izraz glede na burno dogajanje, ki ga obe prestajata. Eno mož zapušča zaradi druge, druga si privošči nekaj zase, da ji bo na stara leta narisalo nasmešek na obraz. Nujna zgodba je tako zelo realistično napisana, da bi lahko bila od nekoga avtobiografija. Knjiga, ki ti da za razmisliti o odnosih, ljubezni in o njeni neprisotnosti, o komunikaciji in o tem kako različno razmišljamo ženske in moški. In ravno na račun razlik v načinu komunikacije med ženskami in moškimi, smo se člani skupine pošteno nasmejali. Velikokrat se zgodi, da imamo občutek, da govorimo dva različna jezika.

Zelo priporočam v branje tako ženskam kot moškim.

Irena Rebov

Na drugem srečanju bralne skupine smo govorili o prebrani knjigi z naslovom Mož, ki je umrl. Tri udeleženke in udeleženec smo dobro uro in pol razpravljali in do potankosti secirali glavnega junaka zgodbe. Ostalih likov nismo mogli analizirati, saj smo ugotovili, da se v zgodbi pojavljajo kot neke sence glavnemu liku. Avtor knjige Antti Tuomainen ima podoben stil pisanja kot Arto Paasilinna. Zgodba je spisana na tipičen finski način s tragikomičnimi zapleti,  s – po mojem mnenju – precej surovim besediščem, ki se lepo zlije s komično zgodbo. Jaz osebno sem se ob branju nekajkrat nasmejala. Udeleženci skupine smo se strinjali, da delo ni nek literarni presežek, zagotovo pa ga priporočamo v branje, ko se želite odklopiti in nasmejati.

Irena Rebov

Na Reaktorju je dne 26. 2. 2024 potekalo prvo srečanje na novo ustanovljene bralne skupine Reaktor.

Članice skupine smo se pogovarjale o knjigi z naslovom Brez črtne kode španske avtorice Ruth Tormo. Gre za mladinski roman. Udeleženke smo se strinjale, da lahko roman mlademu bralcu prikaže temačen vidik, ki ga pušča za sabo hitra moda. Dotaknile smo se tem, kot so gospodarska rast, okoljska problematika, povezana s proizvodnjo oblačil, odnosi med mladostniki in starši. Ugotovile smo, da našega ljubega planeta Zemlja ne bomo uspele rešiti. Lahko pa vsak izmed nas razmisli, ali res vsako sezono potrebuje nova oblačila. Ali niso morda bolj pomembni dobri  odnosi? Tako kot si v knjigi glavni junak Viktor želi le več komunikacije med staršema in smeha.